V resintezo ATP-ja (adenozin trifosfata), energije, potrebne za mišično krčenje, so vpleteni trije energijski sistemi. Spodaj so navedene prednosti in omejitve aerobnega sistema.
Prednosti aerobnega energijskega sistema
- Ta proces zahteva prisotnost kisika.
- V tem sistemu se ATP resintezira z energijo, ki nastane predvsem zaradi oksidacije glukoze (ogljikovih hidratov). Med nizko intenzivno in vzdržljivostno vadbo aerobni sistem kot vir energije porablja predvsem lipide (maščobe). Razgradnja lipidov zahteva veliko kisika.
- Aerobni energijski sistem ustreza vzdržljivostnim dejavnostim, ki trajajo od nekaj minut (4 minut) do več ur: dolgi teki, maraton, prosto plavanje, kardio trening, kolesarjenje, tek na smučeh itd.
- Vzdržuje se lahko zelo dolgo, vse dokler je na voljo kisik in zadostna zaloga glukoze in maščobe.
- Ne sprošča strupenih odpadnih snovi, ki lahko ovirajo mišično celično aktivnost.
- Je zelo ekonomičen: 1 sama molekula glukoze zagotavlja energijo, potrebno za resintezo 38 molekul ATP. Med razgradnjo lipidov se sprošča še več energije, a je stopnja pretoka omejena.
- Aerobni proces upočasni nastanek mlečne kisline in pomanjkanja kisika ter torej utrujenosti. Zagotavlja kisik, ki je potreben za izločanje mlečne kisline po vadbi v času okrevanja.
Omejitve aerobnega energijskega sistema
- Ta sistem ne deluje, če:
primanjkuje kisika, so glikogenske zaloge v mišicah izpraznjene, intenzivnost vadbe presega zmožnosti telesa za dovajanje kisika.
- Omogoča le vadbo zmerne intenzivnosti, a aerobni sistem se lahko izboljša, če se izboljšajo možnosti dovajanja kisika (VO2 max) in vzdržljivost. Hitreje in dlje, ko tečete, več kisika porabijo mišice. To razmerje velja do stopnje, nad katero se kisik ne zmore več dvigniti. To je zaradi omejitve aerobnega sistema, in sicer maksimalnega volumna kisika, ki ga telo lahko porabi – VO2 max.
- Za začetek tega sistema je potrebnega veliko časa, zato se je treba pred tekmovanjem ogreti, da se lahko srčni utrip in tempo zvišata postopoma.